SEGMENT O KONDICIJSKI PRIPRAVI

16 aprila, 2021
| 214 komentarjev

Vsak športnik v Sloveniji se je srečal z uro športne vzgoje. Ure prebite v telovadnici so bile za prva muka, za druge govorilne ure s sošolci, za tretje pa prostor, kjer smo sproščali kopico nabite energije, ki nam jo je v telo zbijalo sedenje v šolskih učilnicah. Telovadnica predstavlja prostor, kjer lahko športnik razvija in ”pili” svoje motorične sposobnosti. Prostor, kjer lahko tekmuje in jih primerja z drugimi.

Čeprav nikoli nisem imel pretirano rad šole, so se z urami preživetih na igrišču, kosale le ure preživete v dvoranah. Morda to pojasni, zakaj smo izbrali ime ”TELOVADNICA” za segment kondicijske priprave.

Kaj nam je prirojeno?

V športu obožujem angelško-ameriško terminologijo. Straight to the *vnesi kletvico* point. Verjetno nisem edini (ali prvi), ki mu termin opora ležno spredaj na komolcih (t.i. plank) ni pri srcu (oprostite profesorji FŠ). V slovenščini manjkajo izrazi, ki pojasnijo ”athleticism” (motoričen?) ali ”power” – križajte me, vendar jakost ne bo nikoli primeren izraz.

Ko želimo pojasniti, da nekdo rešuje situacije v športu na podlagi svoje hitrosti, agilnosti, moči ali eksplozivnosti, ga označimo kot motorika. Vsi v športu stremimo k temu, da bi trenirali motorike. Hitre, vzdržljive, visoke in eksplozivne športnike, katerih sama prezenca že zagotovi zmago. Verjetno je lažje trenirati Adamo Traoreja, kot pa povprečnega slovenskega nogometaša.

Ben Bergeron v svoji knjigi Chasing Excellence razdeli svoje športnike na atletsko in mentalno sposobne. In vselej je izbral atletsko sposobne. Zakaj? Dobri stari Ben se zaveda, da so določene sposobnosti prirojene, natrenira pa jih lahko le do določene stopnje. V podrobnejšo razpravo o prirojenosti sposobnosti, se bom lotil v nekem drugem članku. Back to the point !

Kdorkoli je deloval v športu, je dojel, da lahko uspešen rezultat dosežemo na različne načine. Fizične in motorične sposobnosti v veliki meri ponujajo rešitve za športne situacije. Ker sam neizmerno uživam v treningu nogometašev, si bom dovolil v naslednjih dveh primerih sposoditi svoje športnike.

Če ste kdaj brcali žogo s prijatelji na igrišču, se je vselej pojavil nekdo, ki je v hitrosti pihnil vse, pa tudi če bi se za njim po igrišču peljali z motorjem. Vendar kdor je hitrer v nogah, ni vedno tudi v glavi. Vsekakor smo vsi kazali frustracije, kadar takšen igralec nikakor ni uspel izkoristiti omenjene hitrosti na igrišču. Kako ali zakaj ne?

Na drugi strani pa vsaka ekipe premore igralca z izjemnim tehnično-taktičnim znanjem ter bliskovito hitrim razmišljanjem, a je njegova hitrost teka podobna vožnji avtomobila z zategnjeno ročno. Kljub temu je prvi pri vsaki odbiti žogi ali v nevarnih situacijah pred golom. Spet se lahko vprašamo kako? Ne bom prvi, ki vam predava o pomembnosti motoričnih sposobnosti v povezavi s kognitivnimi.

Kot sem dejal, so motorične sposobnosti le rešitve. V športu pa je zelo pomembno katero rešitev bomo izbrali, pri čemer je v glavni vlogi naša sposobnost razmišljanja (verjeli ali ne, športniki so zelo inteligentna bitja). Za podrobnejše branje priporočam Epsteinov Športni gen.

Zavedati se svojih prednosti in svojih slabosti

Če bi lahko na kratko opisali delo v športu, bi ga opisali kot sprehod skozi neznan gozd. Ko začenjaš pot, se držiš poznanih poti, ki si jih prehodil še kot športnik ali pa hodiš po stopinjah kolegov ter povzemaš njihove izkušnje in znanja. Sprva se držiš še neposredne bližine svoje hiše, z izkušnjami pa si dovoliš vedno širši vpogled v neznano in kaj veš, morda odkriješ zaklad.

V tebi ostaja želja, da bi raziskal celotnen gozd. Da bi bil prvi, ki najde ta skriti zaklad. Počasi spoznavaš pasti in nevarnosti gozda. Morda se celo izogneš kakšni nesreči. Pridobivaš izkušnje. Počasi spoznavaš kakšna je pot do nagrade. A vendar veš, da celotnega gozda ne boš nikoli spoznal. Pot se z vsako sezono spremeni.

Jovanovič v svoji knjigi Strength Training Manual predstavlja dva aspekta pri treningu moči (OBVEZNO BRANJE ZA VSAKEGA TRENERJA!!!). Prvi, bolj varen izmed dveh, se imenuje PULL THE FLOOR. Če se navežem na naš gozd, to pomeni da z eno nogo hodimo v neznanem delu, z drugo pa v znanem oz. varnem področju. Takšen način je dolgotrajen in počasen. Srednji rizik, a tudi srednja aktivnost, v želji po zakladu. Sivo povprečje.

Drugi aspekt je poimenovan PUSH THE CEILING. To je podobno, kot bi v polnem šprintu tekel skozi gozd, z glavo skozi vse nevarnosti. Veš, da se v enem kosu ne boš vrnil, ampak si brutalno želiš tega zaklada. Verjetnost za nagrado se poveča, a obstaja tudi večji rizik. Morda se v gozdu izgubiš.

Varno sedenje v hišici v gozdu ne obstaja. Prav tako ne v športu. Zavedati se je potrebno, kakšne so posameznikove slabosti in jih izboljšati (pull the floor). Na drugi strani se je potrebno zavedati tudi njegovih prednosti in te nadgrajevati (push the ceiling). Ustvariti ravnotežje med obema aspektoma in iskanje ustrezne gozde poti do zaklada pa predstavlja kvaliteto športnika in njegovega trenerja.

Završne riječi

Če bi želel predstaviti celotne misli na to tematiko, bi lahko napisal knjigo. Lepo po vrsti. Naj služi ta članek kot uvod v področje kondicijske priprave, ki zahteva veliko mero discipline in organizacije ter abstraktnega razmišljanja in ustvarjalnosti. Vas bralce pa naj pritegne, da boste preživeli še kakšno minuto za Sportacovimi članki.

TELOVADNICA | Kondicijska priprava